Ohranitev identitete

Enakovrednost:

V svoji enakovrednosti z italijanskimi someščani ali sodržavljani se sam ne čutim ne ogroženega ne zapostavljenega na kulturnem področju, ker uživam isto svobodo, raznolikost in čvrstost kulturnega življenja, najsibo to petje, gledališke prireditve, športne, likovne, literarne ali raznorazne druge dejavnosti. Raznolikost in čvrstost odvisita danes tudi - vsaj delno - od sredstev, s katerimi društva razpolagajo. Nemalokrat nekatere prireditve enostavno odpadejo ali se skromneje izvedejo prav zaradi pomanjkanja sredstev - tudi če je včasih skromneje lahko pristneje. Žal nimam podatkov, na podlagi katerih bi lahko presodil, ali so slovenska društva v Italiji zapostavljena v primerjavi z italijanskimi.

Vabila:

Če naj bi slovenska društva vabila na svoje prireditve tudi preko italijanskih medijev, bi lahko pričakoval, da italijanska društva vabijo v slovenskih medijev. Morda bi se mediji veselili dodatnega priliva, sicer lahko vsakdo seže po vseh medijev, ki ga zanimajo, in če torej italijanski someščan želi vedeti, kaj se dogaja v slovenskih društvih, se lahko tozadevno informira.

Jezik:

Kako naj pa slovenska društva oglašajo v italijanskem okolju? V italijanščini, ker gre za vabilo italijanski publiki, ali v slovenščini, ker gre za prireditev v slovenskem jeziku? Ne more namreč biti nobenega dvoma, da gre za prireditev v slovenskem jeziku, ko govorimo o Prešernovi proslavi, gledališki igri ali koncertu Partizanskega zbora, kajti -kot poudarja gospa Cerkvenič v Primorskem dnevniku, dne 29.04., stran 28- gre za to, da bi "naša slovenska društva bleščala in da bi oddajala žarke naše bogate in predvsem žive slovenske kulture", mar ne? Če se pa obrnemo na italijanske someščane, ki slovenščine ne razumejo, čemu bi se le-ti mučili skozi poldrugo uro gledališke veseloigre, od katere ne razumejo niti ene smešne situacije? Čemu bi se mučili skozi poldrugo uro dolgo proslavo, med katero bi slavnostni govornik ali govornica razčlenila svoje misli, pa ne bi razumeli, za kaj sploh gre? Naj začnemo s simultanim prevajanjem, tako da se slovenski poslušalci in gledalci mučijo ne skozi poldrugo uro, ampak skozi tri ure taiste proslave? Sam na take proslave ne bi hodil, ker razumem oba jezika in ne potrebujem prevoda.
Koliko lažje bi prodrli Prešern, Cankar, Kosovel in veliko drugih (katere se prevaja že leta v italijanski jezik), tudi modernih pesnikov, če bi someščani mogli seči tudi po slovenski knjigi?
Strinjam se, da se lahko, mora krepiti vse pobude, preko katerih se ne-slovensko govoreči someščani učijo našo materinščino.

Odprtost:

Ko grem na prireditev slovenske ustanove, pričakujem, da je v slovenskem jeziku. Ko grem na prireditev italijanske ustanove, pričakujem, da se odvija v italijanskem jeziku. Nihče me ne zapostavlja, ker mi ne prevede posega, igre ali pesmi, izbira je moja. Strinjam se, da so določeni trenutki, ko se jeziki lahko prepletajo ali dopolnjujejo, vendar se sprašujem, koliko imamo v takih primerih slovensko govoreči od tega in koliko imajo od tega italijansko govoreči.
Naša kultura, naše prireditve se "razvijajo" pod svetlim soncem, ne v katakombah: kdorkoli želi, lahko pride zraven - to je odprtost. Mi nismo zaprti, kajti italijanske someščane ne zavračamo pri vratih. Istočasno pa ne moremo italijanskim someščanom privzgojiti odprtost do naše kulture: kdor je odprt, bo prišel, in kdor je posebno odprt, se bo tudi naučil toliko našega maternega jezika, da razume, o čem je na prireditvah govor. Kdor je ustrezno sposoben (in ima sredstva) lahko seveda nudi italijanskim someščanom prevod ali vsaj povzetek tega, kar bo slišal in videl.

Ohranitev identitete:

Svoje identitete pa gotovo ne bomo ohranili s tem, da pripravimo popolnoma dvojezične prireditve ali prireditve v italijanskem jeziku, ali da dovolimo, da se naši someščani okrasijo z našimi narodnimi simboli, kot je narodna noša. Čeprav nisem strokovnjak za to, menim, da je pesnika lažje doumeti, če ga beremo v izvirniku.
Svojo identiteto bomo ohranili s tem, da slovensko društvo govori slovensko, da slovenska šola govori slovensko in se tudi obiski ustanov ali obrtnikov odvijejo v slovenskem jeziku, da dijaki in odrasli na mestnem avtobusu govorijo slovensko, da slovenski podjetnik pozdravi po slovensko, da slovenski gostilničar izbere slovensko ime za obrat, da slovenski obrtnik izobesi slovensko tablo, da častimo tiste, ki so padli za našo svobodo, da negujemo naša obeležja in naše simbole, da slovensko gledališče ponudi igre v slovenščini in izbere čim več slovenskih avtorjev in režiserjev, da slovenski mediji pozorno uporabijo slovenščino, da po družinah govorimo slovensko, beremo slovenske knjige in gledamo slovenske filme, da slovenski politiki uveljavijo slovensko besedo pri svojem delu v izvoljenih telesih, da občani zaprosimo za dvojezične izkaznice in dokumente, da se ljudje vseh starosti in izobrazbe pridružimo društvom, župnijam, zborom in pomagamo šoli, da politično delujemo vsi v isto skupno smer in da se pred someščani ne sramujemo pokazati, da smo Slovenci.
Saj smo tu doma ravno tako eni kot drugi.

Slovenski pozdrav,
Igor P. Merkù