O spravi ...
Čas za spravo ni zrel
Uvodoma moram priznati, da program poučevanja zgodovine v RSloveniji ne poznam, lahko pa rečem, da je program v Italijanskih šola nekam tanek, dobro pa poznam razmere v Nemčiji, kjer sem bil sam deležen šolanja in v devetih letih gimnazije obdeloval Nacionalsocializem, Tretij Reich in Drugo svetovno vojno kar trikrat.
Poleg tega lahko pričam o tridesetih let nemške državne televizije, kjer vsakih par tednov pride na ekran kakšen dokumentarec ali serija dokumentarcev o Drugi svetovni vojni in kar je z njo žalostnega povezanega. Dobro se spomnim, to je samo en primer, oddaje "Report" novinarja dr. Klausa Bednarza, kateri sem leta sledil vsak torek med 21. in 21.45 na prvi državni mreži, ki je bila povsem posvečena osebam, ki so pod Nacionalsocializmom delovali na ključnih ali izpostavljenih položajih in nato v osvobojeni, samostojni, demokratični Nemčiji delovali na istih področjih (naštejem tri primere, ki so mi ostali v spominu): Policist, o katerem so kazali filem, kako muči neko Judinjo; sodnika Volksgerichtshofa, ki je izvršil sodbe po rasnih zakonih in pozneje bil naprej sodnik; profesor, ki je bil soudeležen pri sestavi teh rasnih zakonov ki je po osvoboditvi naprej poučeval na univerzi politične vede. Pisno sem takrat prosil za besedilo oddaje, ki mi je služilo za referat v šoli, in sem ga po 10 dneh tudi dobil. S tem nočem prikazati, kaj je kljub Nürnberškim procesom in procesom, ki jih je svobodna Nemčija sama izpeljala proti nacističnim zločincem, gnilega ostalo v Nemčij, a podčrtati dejstvo, da se to v Nemčiji preučuje in tudi objavi.
S tem želim pojasniti, da se je v Nemčiji, poleg tega kar je prišlo na dan ob Nürnberških procesov, v teku nekaj let ustvarilo trajno zavest v nemškem narodu o tem, kar se je grozovitega dogajalo s strani takratne Nemčije. Nihče si ni sanjal, da bi povojnim generacijam nahrbtil direktno odgovornost za dogodke, jasno pa je vsem Nemcem (razen običajnih nekaterih nepopravljivih), da nosijo zgodovinsko in moralno odgovornost za to, da se o tem obdobju odkrito govori, naprej raziskuje in nič olepša, in še danes pridejo na dan novosti in podrobnosti.
Menda to v Italiji popolnoma manjka. Italijanski narod ne čuti zavest o fašistični preteklosti in zato močno dvomim, da bi italijanski narod sploh razumel, za kaj se pri tem dejanju gre: Ali jih ne bi sploh zanimalo, saj se odvija na skrajni periferiji republike (s tem seveda nočem zapostaviti mesto Gorico) ali se bojo, kot so nekatere ezulske organizacije že napovedale, obrnili proti, ker "ne razumemo komu naj bi se opravičili", kot je objavil Piccolo.
Po tem, kar berem v časopisih, se mi zdi čas za spravo nezrel tudi zaradi tega, ker se ne more iti na pot sprave z zahtevami. Bivši predsednik Scalfaro leta 1997 menda ni izrazil zahteve v zvezi s spravo, ko je v parlamentu v Adis Abebi priznal gorje, ki je Italija povzročila v Etiopiji in Eritreji. Slovenski predstavniki se sicer omejujejo na načelne izjave "naj si vsak prevzame svoje odgovornosti" (in bi lahko n.pr. zahtevali, in ne samo upali, izvajanje zaščitnega zakona), italijanska stran pa si daje duška pri naštevanju nerešenih vprašanj in kaj točno pričakuje. Tudi polaganje vencev na to ali ono obeležje, ni še sprava, saj sprava pomeni, da priznaš, obžaluješ, prosiš odpuščanje za dejanje in da potem ne boš delal naprej narobe: župan Dipiazza sicer prihaja na Bazoviško gmajno in saj sem tega tudi vesel, a ko se obrneš nanj pisno v slovenskem jeziku enostavno ne dobiš odgovora. Jasno mora biti vsem, da se ne gre samo za štiri junake ampak za celoten odnos ki država je imela in trenutno ima do nas. Država mi je izdala davčno številko za sinova, seveda brez šumevcev. Ko sem v svojem prvem posegu v rajonskem svetu zahteval svoje pravice kot Slovenec je to izzvalo polemiko. Ko se je šlo za izvolitev Slovenca Igorja Švaba za podpredsednika občinskega sveta je to izzvalo polemiko. Med posegom slovenskega deželnega svetnika dr. Mirka Špacapana v slovenščini niti iz politične večine, kateri pripada, nihče ni poslušal, ker si ni nataknil slušalke za prevod. Ali bo po "performansu na Grošikem trgu Transalpine", kot je rekel gospod Boris M. Gombač, to vse preteklost? To ne more biti podlaga za iskreno spravo.
Uvodoma moram priznati, da program poučevanja zgodovine v RSloveniji ne poznam, lahko pa rečem, da je program v Italijanskih šola nekam tanek, dobro pa poznam razmere v Nemčiji, kjer sem bil sam deležen šolanja in v devetih letih gimnazije obdeloval Nacionalsocializem, Tretij Reich in Drugo svetovno vojno kar trikrat.
Poleg tega lahko pričam o tridesetih let nemške državne televizije, kjer vsakih par tednov pride na ekran kakšen dokumentarec ali serija dokumentarcev o Drugi svetovni vojni in kar je z njo žalostnega povezanega. Dobro se spomnim, to je samo en primer, oddaje "Report" novinarja dr. Klausa Bednarza, kateri sem leta sledil vsak torek med 21. in 21.45 na prvi državni mreži, ki je bila povsem posvečena osebam, ki so pod Nacionalsocializmom delovali na ključnih ali izpostavljenih položajih in nato v osvobojeni, samostojni, demokratični Nemčiji delovali na istih področjih (naštejem tri primere, ki so mi ostali v spominu): Policist, o katerem so kazali filem, kako muči neko Judinjo; sodnika Volksgerichtshofa, ki je izvršil sodbe po rasnih zakonih in pozneje bil naprej sodnik; profesor, ki je bil soudeležen pri sestavi teh rasnih zakonov ki je po osvoboditvi naprej poučeval na univerzi politične vede. Pisno sem takrat prosil za besedilo oddaje, ki mi je služilo za referat v šoli, in sem ga po 10 dneh tudi dobil. S tem nočem prikazati, kaj je kljub Nürnberškim procesom in procesom, ki jih je svobodna Nemčija sama izpeljala proti nacističnim zločincem, gnilega ostalo v Nemčij, a podčrtati dejstvo, da se to v Nemčiji preučuje in tudi objavi.
S tem želim pojasniti, da se je v Nemčiji, poleg tega kar je prišlo na dan ob Nürnberških procesov, v teku nekaj let ustvarilo trajno zavest v nemškem narodu o tem, kar se je grozovitega dogajalo s strani takratne Nemčije. Nihče si ni sanjal, da bi povojnim generacijam nahrbtil direktno odgovornost za dogodke, jasno pa je vsem Nemcem (razen običajnih nekaterih nepopravljivih), da nosijo zgodovinsko in moralno odgovornost za to, da se o tem obdobju odkrito govori, naprej raziskuje in nič olepša, in še danes pridejo na dan novosti in podrobnosti.
Menda to v Italiji popolnoma manjka. Italijanski narod ne čuti zavest o fašistični preteklosti in zato močno dvomim, da bi italijanski narod sploh razumel, za kaj se pri tem dejanju gre: Ali jih ne bi sploh zanimalo, saj se odvija na skrajni periferiji republike (s tem seveda nočem zapostaviti mesto Gorico) ali se bojo, kot so nekatere ezulske organizacije že napovedale, obrnili proti, ker "ne razumemo komu naj bi se opravičili", kot je objavil Piccolo.
Po tem, kar berem v časopisih, se mi zdi čas za spravo nezrel tudi zaradi tega, ker se ne more iti na pot sprave z zahtevami. Bivši predsednik Scalfaro leta 1997 menda ni izrazil zahteve v zvezi s spravo, ko je v parlamentu v Adis Abebi priznal gorje, ki je Italija povzročila v Etiopiji in Eritreji. Slovenski predstavniki se sicer omejujejo na načelne izjave "naj si vsak prevzame svoje odgovornosti" (in bi lahko n.pr. zahtevali, in ne samo upali, izvajanje zaščitnega zakona), italijanska stran pa si daje duška pri naštevanju nerešenih vprašanj in kaj točno pričakuje. Tudi polaganje vencev na to ali ono obeležje, ni še sprava, saj sprava pomeni, da priznaš, obžaluješ, prosiš odpuščanje za dejanje in da potem ne boš delal naprej narobe: župan Dipiazza sicer prihaja na Bazoviško gmajno in saj sem tega tudi vesel, a ko se obrneš nanj pisno v slovenskem jeziku enostavno ne dobiš odgovora. Jasno mora biti vsem, da se ne gre samo za štiri junake ampak za celoten odnos ki država je imela in trenutno ima do nas. Država mi je izdala davčno številko za sinova, seveda brez šumevcev. Ko sem v svojem prvem posegu v rajonskem svetu zahteval svoje pravice kot Slovenec je to izzvalo polemiko. Ko se je šlo za izvolitev Slovenca Igorja Švaba za podpredsednika občinskega sveta je to izzvalo polemiko. Med posegom slovenskega deželnega svetnika dr. Mirka Špacapana v slovenščini niti iz politične večine, kateri pripada, nihče ni poslušal, ker si ni nataknil slušalke za prevod. Ali bo po "performansu na Grošikem trgu Transalpine", kot je rekel gospod Boris M. Gombač, to vse preteklost? To ne more biti podlaga za iskreno spravo.