Slovenske šole.
Darko Bradassi v svojem članku »Slovenske šole v Italiji: potreben je nujen in globok razmislek. Ali postajajo naše šole le abstrakten pojem v svetu globalizacije« objavljenem na straneh slomedia.it 03.02.2010, navede vrsto vprašanj v zvezi s stanjem in bodočim razvojem slovenske šole v Italiji. Že z izrazom »slovenske« definira, kaj so danes; obenem potrdi izhodišče, iz katerega so nastale: naj bi bile »sredstvo« za ohranitev in razvoj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Izhajajoč iz te predpostavke slovenske šole ne morejo biti nič drugega, niti dvojezične.
Sprejem ne-slovensko govorečih otrok v naše šolske ustanove je nedvomno znak odprtosti, ni pa znak odprtosti, če klonimo pred večinskim jezikom: če je šola slovenska, bo pogovorni jezik tako med učenci/dijaki kot med učnim osebjem in z njim, slovenščina. Otresti se moramo rešitve, ki nam jo nekateri ponujajo, naj bi bila slovenska šola zavod, v katerem se poučuje v nekem poljubnem jeziku in kjer je učni jezik popolnoma ločen od občevalnega jezika (na sestankih s starši na primer). Če se torej družine iz različnih razlogov, ki jih tu ne bom obravnaval, odločijo za vpis svojih otrok v slovenske šole, se naša odprtost izraža v sprejemu teh otrok. Odprtost prakticirajo vzgojiteljice in učno osebje v vrtcih in osnovnih šolah z velikim trudom in prizadevnostjo; družine pa izkazujejo lastno odprtost, s tem da se integrirajo, torej da sprejmejo v polnosti nastalo situacijo in se naučijo slovenščine vsaj v tolikšni meri, da jo pasivno obvladajo. To koristi v prvi vrsti samim otrokom, ker jim tako dokazujejo, da je šolanje v slovenski šoli dodana vrednost in da je njihova odločitev za slovensko šolo zavestna. Nenazadnje menim tudi, da družine pričakujejo od slovenske šole, da bo jezikovno dosledna.
Družine in šola ne morejo biti zadovoljne z »vsaj osnovnim znanjem slovenščine«, kot nadaljuje Bradassi. Upravičeno zahtevajo najboljšo, najširšo in najbolj kakovostno izobrazbo naših otrok, saj je jezik sredstvo, s katerim osvajajo znanje in se torej pripravljajo na bodoče samostojno življenje. Družine in šola se ne morejo zadovoljiti z vodenjem izključno v italijanščini po krajevnih ustanovah kot so mestni muzeji, galerije, raziskovalne ustanove in knjižnice, se pravi z uporabo ne-slovenskega jezika pri didaktičnih pobudah. Družine in šola se ne morejo strinjati s knjižnimi darovi izključno v italijanščini, medtem ko se knjižna ponudba v slovenskem jeziku ne obnavlja in razpada. Družine in šole se ne morejo zadovoljiti z istim številom obiskov italijanskega kot slovenskega gledališča. Že danes se vse to dogaja: osnovno znanje slovenskega jezika, vodeni obiski v italijanščini (na območju, kjer smo priznano avtohtono prebivalstvo), knjižni darovi v italijanskem jeziku, porast obiskov italijanskega gledališča.
Je to odprtost ali medvedja usluga? Je odprtost ali izjalovitev poslanstva slovenske šole? Mi moramo stremeti po čim boljšem znanju slovenščine, vztrajno in glasno zahtevati vodene obiske v slovenskem jeziku, iskati podporo za obogatitev knjižne ponudbe v slovenščini, poglobiti kulturno osveščenost v slovenskem jeziku in duhu, kar ne izključuje italijanščine, a poudarja slovenščino prav zaradi tega, ker je šola slovenska.
Bradassi nadalje vabi ne-slovensko govoreče otroke in njihove družine k aktivni udeležbi v družbenem tkivu naše skupnosti, k »obiskovanju društev, ustanov in drugega«. Ali naj tudi v teh ustanovah občujemo v bodoče dvojezično, kot nekateri očitno vztrajajo in vedno znova propagirajo? Ali si ne delamo medvedje usluge s tem, da ob vsaki priliki klonemo pred večinskim jezikom? Če začnemo popuščati v šoli, ki jo Bradassi upravičeno označuje kot »temelj našega obstoja«, in ji zamajemo temelje, to je slovenski jezik in kulturo, spodkopujemo sami sebi »temelje našega obstoja«. Če začnemo s popuščanjem v šoli, se bo današnja slovenska šola preko dvojezične šole spremenila s časom v končno italijansko ali kakšno globalizirano šolo s slovenščino kot izbirnim predmetom 20 ur letno kot v Melari.
Strinjam se s trditvijo, da v življenju ni vse uravnovešeno, »jaz dam in zato dobim nekaj v zameno«. V primeru jezikovnih pravic slovenske narodnostne skupnosti v Italiji pa je na dlani, da smo do danes priče le redkim primerom izvajanja zaščitnih norm in zakonov. Da se temu, kar so razni predstavniki naše skupnosti izborili, nekateri celo z darom svojega življenja, kar tako odpovemo v luči globalizacije ali napačno dojete odprtosti, je po mojem globokem prepričanju zgrešeno. Da se manjšinam, naši in drugim, reže kruh v čim tanjših rezinah, je obče znano, da si sami brusimo nož v ta namen, je skregano z zdravo pametjo.