Prof. Jože Pirjevec je v današnji glosi, objavljena na Primorskem dnevniku, zadel zopet v črno. Naj mi prosim ne zameri ne prof. Pirjevec ne Primorski dnevnik, da objavim besedilo na svoji spletni strani.

Pravkar sem prebral intervju, ki ga je pred nedavnim imel s predsednikom Republike Slovenije Danilom Türkom časnikar lista Il Piccolo Mauro Manzin. Slednji v uvodnih besedah ne skopari s komplimenti, češ, predsednik govori kot na plenarni skupščini Varnostnega sveta OZN. Gre za rafiniranega diplomata, ki ni bil slučajno veleposlanik pri Združenih narodih. Pozoren opazovalec bilateralnih odnosov Italija -Slovenija dokazuje vse svoje lastnosti rafiniranega diplomata ob soočanju z bodečim vprašanjem, kar zadeva mejni spor med Ljubljano in Zagrebom.

Res je. Predsednik Türk je uglajen gospod, ki zna meriti besede, tako da ne dregne nikogar, obenem pa zna tudi izraziti svojo misel. In vendar z intervjujem nisem povsem zadovoljen, pa ne s tistim delom, ki je posvečen diskusiji med Slovenijo in Hrvaško, temveč z uvodnim, kjer je govor o relaciji Slovenija-Italija. Moj prijatelj Peter Merkù, ki je napisal temeljno knjigo o diplomaciji sprave in pozna italijansko psiho kot svoj žep, v komentarju, ki mi ga je poslal o omenjenem intervjuju, sarkastično govori o hvali, s katero Manzin komentira Türkova izvajanja: „Tako se v Trstu piše samo, če je slovenski politik storil nekaj zelo ugodnega za večinski narod. Kot dokaz, da se je stvar za nas razvila neugodno, še citat iz včerajšnjega lista Il Piccolo (Matteo Unterweger): »Ljubljana je zadevo razčistila. In pošilja v Rim pomirjevalno sporočilo, jasne in odločne vsebine, ki ga je mogoče povzeti takole: 'Italija nima nobenega etičnega deficita glede zgodovinske odgovornosti fašizma. Gre za uradno pojasnilo, ki ga je Kvirinal dobil preko diplomatskih kanalov'.«

Lep rezultat bleščeče diplomacije. Razumem, da ne moremo biti sprti z vsem svetom, ne razumem pa, kako se je mogoče tako zlahka odpovedovati moralni dediščini, ki izvira iz dejstva, da smo bili dvajset let žrtve fašističnega terorja in da v zadostitev zanj nismo dobili niti besede opravičila. Nasprotno, v zadnjih letih smo bili sistematično postavljeni na zatožno klop kot krivci, ki bi se morali prvi opravičiti. Naj poudarim, da ideja o spravnem procesu ni zrastla na našem zelniku, temveč na italijanskem, saj sta hoteli rimska in tržaška politična elita uprizoriti »show«, na katerem bi se mi sami razglasili za grešnega kozla. Ker na to nismo pristali, se je ista elita poslužila drugačnega trika. S predsednikom Napolitanom je začela trditi, da sprava sploh ni potrebna, ker smo se kot člani Evropske unije že tako in tako avtomatično spravili. Pri tem je seveda pozabila na vsa polena, ki nam jih je metala pod noge med vključevanjem v evropsko integracijo, kot tudi na žalitve, ki smo jih v zadnjih letih morali poslušati ob »Dnevu spomina«. Jaz sicer nimam velikega mnenja o spretnosti italijanske diplomacije, tokrat pa moram reči, da je dosegla svoje. Mi sami oziroma v našem imenu predsednik Türk smo priznali, da je vse v najlepšem redu, da je moralni dolg, ki ga ima Italija zaradi fašizma, izbrisan, da skratka medsebojnih odnosov med državama nič več ne kali. Medtem po vseh italijanskih šolah pogrevajo tragedijo »fojb« in nas obtožujejo genocida, predsednik Napolitano pa trdi, da so bili vsi Italijani, ki so bili po vojni žrtve maščevalnih dejanj IV. armade in IX. korpusa, nedolžni, kar je v bistvu isto. Čeprav je hudo, ker se krepi v mladih generacijah tradicionalno prepričanje o našem barbarstvu, to še ni najhuje. Konec koncev so Italijani sami odgovorni za to, kako vzgajajo svojo mladino in kakšne evropske (ali neevropske) vrednote ji posredujejo. Najhuje je, da naša politika pasivno sprejema apartheid, v katerega smo potisnjeni Slovenci v zamejstvu in mu pravzaprav pritrjuje. Saj smo vendar najboljši prijatelji!

Jože Pirjevec

Tags: blog, sprava