Najin devetletni sin vzame včasih za čtivo v roke tudi Galeb, poleg tega, da ga seveda tudi v šoli berejo. Zadnjo, ki jo je prebral, je nadaljevanka "Križem kražem med prsti" Marka Kravosa.

Navedem iz prvega dela, Galeb 2008/9 št.1, stran 12:
"Medtem je še naprej donelo: umazanec, norec, hinavec, tožilec, cepec, dedec, bubec, polizanec, nevoščljivec, butec, gorjanec, rogovilec, bizgec, muhojedec, prdolovec, smrdoprasec. Tako je odmevalo vsevprek in brez vsakega sramu."

Navedem iz drugega dela, Galeb 2008/9, št.2, stran 24:
"Žvižgec se je sprva na to nesramnost požvižgal. Ko pa začnejo vsi še kazati s prstom nanj in kričati: smrduh, pohajač, packa nemarna in mu kazali jezik, je zajokal. To je rokovnjače še bolj podžgalo: kazali so mu osle in figo, rogove in jezik: buuu! fej in fuj" drekon-prdon-barabon! buuu!"

Vzamem v roke Galeb 2008/9, št.5, stran 32; Klarisa M. Jonavovič, "Prispodobe o živalih: Gos, gosak":
"»Mislite na tisto gos?« na videz vljudno vprašamo, ko se pogovarjamo o kakšni zabiti in domišljavi ženski. Gospa, ki jo označimo kot neumno in napihnjeno gos, je neumna in prevzetna na kvadrat (...); Gosak je tudi mož ženske, ki rojeva. Kdor je neumen kot gosak, ni nič pametnejši od goske, pitani gosak pa je baje na daljnem Kitajskem mož, ki ga žena vara ..."

Podobno nisem prav nič zadovoljen s predstavo - baje "za otroke"- ki jo je slovenska TV predvajala 5. januarja: Tubotubatubetubitu, kjer sem si ogledal in ostal z odprtimi usti, več kot 20 minut (nakar sem menjal postajo, ker se je moje upanje, da bo "le še kaj iz tega testa", raztopilo kot maslo v vroči ponvi) pačenje, brezvezno blebetanje, namig na spolne odnose in odvajanje urina širokih korakov čez oder: Ali spadajo taki prizori pred oči naših osnovnošolcev? Ali spadajo taki prizori sploh na gledališki oder?

Vsi vemo, da si otroci rečejo in delajo marsikaj in da so lahko tudi poredni. Izrazov kot "prdolovec, smrdoprasec, drekon, prdon" v naši družini ne uporabljamo in jih sam dejansko nisem še slišal nikoli prej. "Zabite ženske" ali "pitani gosak" tudi niso sestavni del našega besedišča. Odvajanje urina širokih korakov ... brez besed.

Zakaj moramo v otroških revijah uporabljati take izraze oz. objavljati dela, ki otrokom dajo lahko besedače v usta, ki niso za nikamor? Galeb pride v otroške roke že v prvem razredu, ko so otroci šele šest let stari. In nabava revije ni zasebna izbira družine, kupujemo jo vsi nekako zato, "ker je vedno bilo tako" - v prvem razredu je brezplačno.

Sam sicer nisem pedagog in sem tudi že kakšno prebral, ki verjetno ni bila v korist moji človeški, duševni ali duhovni rasti, a sem se za to branje odločal sam, dvomim pa, da bi bili takšni teksti primerni ali pozitivni za rast naših otrok in jih zato odločno odklanjam.

Gospa Jovanovič, gospod Kravos in režiser omenjene predstave so gotovo pomembni umetniki, sicer pa kot oče ne morem biti zadovoljen s takimi izrazi in prikazi.

Naj dodam: prizadevam si, priti zadevam do dna in se neposredno informirati o ozadjih ali poteku pobud in podobno, da si naredim boljšo sliko o vzrokih za tako dogajanje. Obrnil sem se na osebo, ki dela pri Galebu, katera mi je zagotovila, da je moje nelagodje in prošnjo za pojasnitve posredovala odgovorni osebi pri Galebu. Žal pa po mesecu dni nisem dobil še nikakega odgovora.

Profesorju Zobcu in kolegom pa izražam svoje priznanje in občudovanje za civilni pogum, da so se s svojim nelagodjem v zvezi z gledališko predstavo Zaljubljeni v smrt obrnili na javnost.

Upam, da naši kulturniki ne bodo prezrli teh naših pripomb, ki so izraz naše starševske skrbi, kajti menim, da morajo ob izvajanju umetniške svobode biti posebno občutljivi, ko gre za otroke.

Igor P. Merkù

[dopolnilo: 21.02.2009] Primorski dnevnik je v soboto 21.02.2009 objavil odgovor gospoda Marka Kravosa na moje pismo. Veseli me, da je gospod Kravos prebral moj prispevek, žal pa se nanj odziva z nepričakovano ostrino. Nič nimam proti temu, da mi očita pretiravanje ali zahtevo po nekem puritanizmu (bi lahko tudi pisal cenzuro...) - to je kritika, to je izras nestrinjanja in to je čisto v redu. Gospod Kravos pa uporablja v svojem pismu tudi neprimerne, napadalne in celo žaljive izraze, kar zavračam in vrnem pisatelju: Jaz si v svojem pismu nisem privoščil nekaj takega in nisem žalil nikogar. Žaljitve, katere mi je izrekel gospod Kravos, pa gotov ne spadajo nikamor, kot tudi izrazi, ob katere sem se obregnil v svojem pismu.

[dopolnilo: 22.02.2009] Vsem, ki so mi v teh dneh izrazili soglasje in podporo se iskreno zahvaljujem.

Tags: blog, kultura, otroci, literatura, gledališče