Ob 500-letnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenskega jezika in slovenske kulture, je slovenska vlada proglasila letošnje leto za Trubarjevo leto. Stekla bodo številna praznovanja. Ali bodo ta le formalna in se bomo po opravljenih slovesnostih oddahniili, češ končno smo dolžnostne zadeve opravili?

Bodimo iskreni!

Če nekomu izkazujemo primerno čast, sprejmimo tudi njegov kulturni klic.

Kaj pomaga slaviti Trubarja s prireditvami, prevskimi nastopi, članki, govori, če se najraje pogovarjamo v italijanščini, ko je naš edini pozdrav "čau" in smo izbrisali, in to ne samo mladi, besede "dobro jutro", "dober dan", "nasvidenje" in podobno?

Ali sledimo Trubarju ob poplavi angleških pesmi v slovenskih radijskih oddajah in med koncerti naših zborov ob enostavnem pozabljanju tolikih slovenskih pesmi? Ali upoštevamo Trubarja, kadar se ne potrudimo, da bi naš neslovenski priimek dobil svojo izvirno obliko? Ali častimo Trubarja, kadar zapravljamo dragoceno dediščino naših prednikov in ne vpisujemo svojih otrok v slovenske jasli, vrtec, šolo?

Slovesna praznovanja posebnih obletnic imajo svoj pomen in namen; naj pa ne ostajajo samo dolžnostno spominjanje brez sledu v našem vsakdanjem odnosu do naše pripadnosti in naše zavesti.

Hvala, gospod Jakomin, lepše ne bi znal napisati.