Dipiazza: »Mnogo uspehov, veliko spoštovanje manjšine«

Dipiazza: »Mnogo uspehov, veliko spoštovanje manjšine« »É un momento magico!« Tržaški župan Roberto Dipiazza je sam ponudil iztočnico za pogovor o preteklem letu. Leto 2008 je bilo triumfalno. »Bilo je res dobro leto. Če dobro seješ, potem tudi dobro žanješ. Skupnost Slovencev na Krasu to dobro ve. V prejšnjih letih smo veliko delali in lanski pridelek je bil posledica tega dobrega dela. Končali smo številna javna dela.« S hitro cesto ste poželi to, kar je Illy posejal pred leti. »Pozor: ko se delo vleče 30 let, ni en sam zaslužen zanj, ampak je to zasluga vseh. Dokončana hitra cesta je delo vsedržavnega pomena: z njo smo se otresli dolgih vrst na mejnih prehodih in se znebili nevarnega cestnega odseka pod Bazovico, ki je zahteval 23 smrtnih žrtev. To je, konec koncev, pomembno.« Poleg hitre ceste ste poželi številne druge uspehe. »Proračun naše občine je bil ocenjen kot eden najbolj uravnovešenih v državi; Trst se je znašel na prvem mestu na lestvici mest z najvišjo kakovostjo življenja.« Nazadnje ste Maksimilijana vrnili na prvotno mesto na Trgu Venezia ... »Upravni ritmi so že tako tekoči, da nam uspe uresničiti veliko stvari. Z delavnostjo nam je uspelo spremeniti tudi opozicijo.« Spremeniti opozicijo? »Spremenil se je odnos opozicije do občinske uprave. Zdaj ni več polemik. Za opozicijo smo verodostojni. Tako se lahko z občinskim svetnikom Ukmarjem dogovorimo za ogled osnovne šole na Proseku in nato za potrebni poseg. Pred leti se je dogajalo, da je opozicija v podobnih primerih sklicala tiskovno konferenco in udarila po občini.« Proti upravi. »Da. Pred leti so bili ”proti”. Danes smo vsi ”za”.« Vaša popularnost se je lani še povečala. »Moja popularnost je bila vedno zelo visoka. Zato sem tudi zmagal na zadnjih volitvah, in to - ne pozabite - prav v času, ko jih je Berlusconi izgubil.« Tudi oljke so vam lani dale veliko zadoščenje ... »Pridelal sem 90 litrov olja. To je bilo sploh največje osebno zadoščenje v lanskem letu. Zdaj bi hotel tam, nad Grljanom, urediti še vinograd. Ko bi mi kdo od tamkajšnjih lastnikov prodal zemljišče... Ali poznate koga, ki bi mi ga prodal?« Lansko leto se je tudi za slovensko manjšino začelo z najlepšimi obeti: padec meje, še prej izdaja dvojezičnih izkaznic v vaši občini. »Lani smo veliko delali za slovensko skupnost, kar mi na tržaškem Krasu, v Zgoniku, Dolini ali Devinu-Nabrežini tudi priznavajo. Dvojezične izkaznice, dejanska dvojezičnost, ki je tako rekoč na dlani, in predvsem spoštovanje manjšine, njenih vrednot in njene kulture so neizpodbitna dejstva. Mislim, da ni bila manjšina še nikoli deležna tolikšnega spoštovanja.« Srečali ste se tudi z ljubljanskim županom Zoranom Jankovičem. »Z Jankovičem naju veže bratsko prijateljstvo, kar velja tudi za koprskega župana Borisa Popoviča in sežanskega župana Davorina Terčona. Od slovenskih prijateljev ne bi mogel pričakovati več.« In vendar, ob vsem tem prijateljstvu in spoštovanju do slovenske manjšine se je z dvema dvojezičnima smerokazoma na hitri cesti pri Padričah nekaj zataknilo. Zakaj? »V življenju je treba ravnati po zakonu. Zapomnite si: ko aplicirate zakon, ste na pravi poti. Takrat ne zgrešite. Kajti vedno se bo našel kdo, ki mu nekaj ne bo všeč. Na eni in na drugi strani se nahajajo ljudje, ki nočejo sprave na tej zemlji.« Imena? »Ne bi hotel, da bi me ovadili.« Niste odgovorili na vprašanje o dvojezičnih smerokazih pri Padričah. »Prejel sem pismo ljubljanskega župana, pismo italijanske vlade, pismo zunanjega ministra Frattinija ...« Pisma o čem? »O dvojezičnih smerokazih, vendar. Pomeni, da je nekdo posredoval. Jaz sem se držal zakona. Še več: osebno sem storil zelo prijateljsko dejanje do slovenske skupnosti iz Trebč in Padrič, ko sem dal namestiti tabli še preden je deželni predsednik Tondo podpisal odlok o vidni dvojezičnosti.« Oprostite, ampak tista dva dvojezična smerokaza sta že obstajala. Zakon je bil kršen z njuno odstranitvijo. S tem dejanjem se je znižala stopnja zaščite, ki jo zagotavlja zaščitni zakon, in je bil kršen zakon italijanske republike.« »To ni tisto, kar jaz smatram za zaščito. Po mojem mnenju lahko govorimo o zaščiti, ko obstaja spoštovanje do jezika in kulture. Ko pa gre za vsiljevanja, takrat se konča svoboda drugega. Prepričan sem, da lahko živimo v miru, kot smo vedno živeli. Prav tako sem prepričan, da imajo prijatelji Italijani slovenskega jezika svojo kulturo in so vsa ta leta prispevali k temu, da je Kras ostal naš biser, pravi raj.« Zakaj pravite »prijatelji Italijani slovenskega jezika«. Ali ni bolj primerno, da bi jim rekli kar Slovenci? »Ne ...« Slovenci z italijanskim državljanstvom? »Kaj pa bi rekli o Italijanih na Hrvaškem? Hrvatje italijanskega jezika ... ali prijatelji ... Kako bi definirali Italijane, ki so ostali na Hrvaškem? Preprosto: Italijani, hrvaški državljani. »Lahko bi se strinjal z vami, a gre za namišljen problem. Ni razlike. Jaz sem Furlan, imam svojo kulturo, a kljub temu se nisem strinjal z zakonom o furlanščini. Raje bi videl, da bi v šolah uvedli angleščino in kitajščino. Zakaj sem tako izjavil?« Da, zakaj? »Ker moramo gledati naprej. Dovolj je govoriti o nevrednih dejanjih fašistov in titovcev v naših krajih. Na tak način ne bomo prišli nikamor. Mi se moramo zavedati, da so naša prihodnost mladi, Evropa brez meja. Ena največjih emocij mojega življenja je bila odstranitev zapornic na mejnem prehodu, skupaj s prijatelji Slovenci. To je bilo gotovo največje doživetje v moji 12-letni dobi županovanja.« Ali bodo nameščeni drugi dvojezični smerokazi in table? »Vse bo opravljeno v okviru zakona in območij, ki jih ta predvideva. Tako bo na smerokazu za hitro cesto nameščen tudi napis ”avtocesta” (v slovenščini, op. av).« Omenili ste dokončano hitro cesto. Ob odprtju odseka hitre ceste pri Lakotišču ni bila dana beseda dolinski županji Premolinovi in miljskemu županu Nesladku, čeprav odsek poteka po njunih občinah. Zakaj? »Pozor, jaz sem tržaški župan. Odsek od Lakotišča do Rabujeza je bil v pristojnosti podjetja Anas, Občina Trst ni imela s tem nič opraviti. Jaz sem bil tam gost.« Župan Nesladek je incident označil za institucionalno nevljudnost ... »Ko so mi hoteli tam predati besedo, sem vabilo zavrnil. Tržaška občina je bila odgovorna za odsek od Padrič do Katinare, ne pa za odsek Lakotišče-Rabujez.« Drugo, za manjšino pomembno vprašanje je opensko strelišče. Kdaj bo zadeva rešena? »Zadevo sem pripravljen urediti. Ampak openska jus in srenja, v osebah predsednika Miliča in predsednika Vremca, se morata dogovoriti. Tržaška občina ne zavira tega načrta. Na prefekturi sem dal zagotovilo in ga tudi podpisal. Sedaj manjka dogovor z vojaško domeno.« Ko bo zadeva urejena, bo na območju strelišča urejen spominski park? »Jaz delam za to. Lepo bi bilo, ko bi na Opčinah, na primer na sedežu rajonskega sveta, priredili večer z vsemi župani, srenjo in jusom, na katerem bi vsak potegnil na dan svoje dokumente, pa bi videli, pri čem smo. Ponavljam, tržaška občina ne zavira te zadeve!« Zataknilo se je tudi pri podelitvi priznanja zaslužnega meščanstva profesorju Borisu Pahorju. Zakaj? »Podelili ga bomo v kratkem. Vse je že pripravljeno.« Zakaj je prišlo do zamika? »Profesor Pahor je hotel izraziti svoj teorem, svojo teorijo, nekaj stavkov o fašizmu in nacizmu. Rekel sem mu, da je priznanje nekakšno darilo. Če prejmeš darilo, ne moreš postavljati pogojev. Zato sem se obrnil na občinskega svetnika Igorja Švaba - ki me spremlja pri obiskih v Ljubljani - in mislim, da je posegel pri profesorju Pahorju in razjasnil nesporazum.« V besedilu odloka občinskega odbora o priznanju profesorju Pahorju je omenjen nacifašizem. Nanaša se na obdobje po 8. septembru 1943. Zgodovina in trpljenje profesorja Pahorja in z njim slovenskega življa pa se začenja že veliko prej ... »Med podelitvijo bom osebno posegel in omenil vse, kar je moral profesor Pahor prestati, tudi pod fašizmom.« V krajevni kroniki je dolgo odmevala zadeva trakca ob odprtju menze v barkovljanski osnovni šoli. »Tisto so bile neumnosti.« Didaktična ravnateljica je bila kriminalizirana ... »Zame so bile le neumnosti, brez vsakega pomena. Prišlo je do spodrsljaja, ležernosti; vse, kar mu je sledilo, ne gre jemati v poštev. Veliko bolj pomembno je nekaj drugega.« Kaj? »Mi smo ena sama država, Italija. V Italiji pa imamo Francoze, ki so Italijani francoskega jezika, imamo Nemce in Avstrijce, ki so Italijani nemškega jezika in imamo Italijane slovenskega jezika. O tem bi se morali nekega dne soočiti. Vi ste Italijan slovenskega maternega jezika, in ...« Oprostite: ali lahko jaz odločim, kaj sem? »Eh... na to... na to temo postane zadeva bolj problematična.« Če se jaz čutim Slovenca italijanskega državljanstva, ali postanem problem? »Veste, nekega dne me je nek moški vprašal: ”Kako lahko vi ploskate Radetzkemu maršu, po tistem kar je Radetzky storil med znanimi petimi dnevi vstaje v Milanu?” To je zame neumnost. Gledati moramo naprej. V prihodnji generaciji bodo vsi Evropejci.« Da, ampak niste odgovorili na vprašanje: ali se lahko čutim Slovenca italijanskega državljanstva.« »Torej: vi boste Evropejec italijanskega in slovenskega maternega jezika. Ali ni tako?« Kvečjemu slovenskega maternega jezika... »Da: Evropejec, Italijan slovenskega maternega jezika.« Recimo: Evropejec slovenskega maternega jezika in italijanskega državljanstva... »Navsezadnje je tudi to izmišljen problem. Kmalu bomo vsi Evropejci.« Upajmo, župan, upajmo ... Marjan Kemperle

©

Torek, 20. januarja 2009

Tags: pravice, Slovenci, priimek, poitaljančeno