Zrasel sem nekako "v senci živega spomina", torej ob pričevanju tistih, ki so posredno ali neposredno doživljali grozote druge svetovne vojne. Zrasel sem v državi, kjer skoraj dan za dnem spoštljivo in brez olepšavanja obravnavajo grozodejstva, ki so se od nemške roke zgodile nad milijoni in milijoni ljudi, v luči moralne dolžnosti "da se ne bi zgodilo nikoli več". Zrasel sem v prepričanju, da "znati" in "priznati" sta tesno med seboj povezana in da se sprava lahko zgodi šele takrat, ko temu sledi tudi prošnja za odpuščanje.

V teh dneh je bilo v medijih veliko govora o srečanju treh predsednikov Napolitana, Türka in Josipovića. To srečanje me seveda napolni z veseljem in upanjem. Z veseljem (in ponosom) nad tako uglednim obiskom v Narodnem domu, z upanjem, da bo ta prijateljska gesta imela ne samo dolgoročno, ampak tudi kratkoročno otipljive in zadovoljive učinke za vse, ki sobivamo v tem prostoru, in še posebej za nas, ki smo del slovenskega občestva.

Če se omejim na to, kar so predsedniki zapisali v spominsko knjigo v Narodnem domu in izjavili v skupnem dokumentu, besed "sprava", "priznanje" ali "odpuščanje" ne zasledim.

Če si ogledam protokol, ki sta ga objavila tako Predsednik Türk na svoji spletni strani kot tudi Predsednik Napolitano, je Türk polagal venec pred Narodnim domom, Napolitano pa pred spominsko ploščo na eksodus. Ne vem, kakšne občutke je imel pri tem Predsednik Josipović, a Napolitano in Türk sta se z vencem klanjala pravzaprav vsak svojim. In ob pomanjkanju posegov ali nagovorov, tudi tu besed "sprava", "priznanje" ali "odpuščanje" ni bilo slišati.

Kakšna sprava naj bi to lahko torej bila? Je to neka fina diplomatska rešitev za to, da nikomur ni treba nič ne priznati ne prositi za odpuščanje? Ali je to najmanjši skupni imenovalec za "spravno dejanje", ker drugače ljudje, predvsem mlajši, tega itak ne bi razumeli? Ali je to samo pridobivanje časa, češ da čez kakih 10, 20 let ne bo več nikogar, ki bi nam lahko postregel s svojim "živim pričevanjem"?

Nemci so se kot prvi spoprijeli z resnico ter ponižno in dostojanstveno "priznali" in "prosili za odpuščanje", že leta 1970.

A moje misli gredo še dlje: sprava med državama oz. narodoma je nepopolna, če je ne spremlja sprava znotraj države oziroma naroda. Slovenija je že dalj časa na tej poti sprave znotraj naroda. Po moji oceni bi Italija dobro storila, če bi spodbujala spravo znotraj države, priznala torej krivice nad lastnim prebivalstvom in nad manjšinami, ki so živele in še živijo znotraj njenih meja.

Za zaključek naj se navežem na govor nemškega predsednika Weizsäcker-ja iz leta 1985. Ob 40. obletnici konca druge svetovne vojne je pred nemškim parlamentom brez oklevanja zatrdil, da se mora vsaka država spominiti tudi temnih trenutkov lastne zgodovine, ker bi drugače izgubila orientacijo v sedanjosti. In nadaljeval je, ne z nekimi splošnimi, priložnostnimi ugotovitvami, ampak tako, da je naštel vse skupine žrtev nacističnega režima, zunaj državnih meja in znotraj njih, da bi si predočili razsežnost grozot.

Kar se je 13. julija 2010 zgodilo v Trstu ob koncertu Poti prijateljstva, je lahko samo uvertura v obojestransko spoznavanje in zbliževanje med ljudmi, ki naj bi postopoma in s splošnim prizadevanjem privedlo v doglednem času do uradne sprave s poštenim priznanjem krivd in oproščanjem za prizadejano zlo, ki bi ga prizadeta stran blagovoljno sprejela.

Igor P. Merkù, Trst

Tags: blog, Slovenci, zgodovina