Komisija za Šolstvo in Kulturo pri Slovenski skupnosti pozdravlja prizadevanje poslanke v evropskem parlamentu gospe dr. Mojca Drčar Murko za jasne razmere v odnosih med R Slovenijo in drugimi državami, zlasti v odnosih med R Slovenijo in R Italijo in na področjih ki uplivajo na jezikovne manjšine.

V zvezi z nedavno odobrenim zakonom, s katerim bi Italija „vrnila“ okrog 40.000 ljudem na območju slovenske oz. hrvaške Istre italijansko državljanstvo, Komisija opozarja na zanimiv članek, ki ga je napisala gospa dr. Drčar Murko in ki je bil objavljen na DELU dne 22. februarja letos. V njem poslanka v evropskem parlamentu pojasni nekatere pojme v zvezi s oz. ozadja t.i. „spravnega dejanja“, za katero je bil lani pobudnik predsednik italijanske republike Ciampi in se je te dni zavzel predsenik slovenske republike Drnovšek ob raznih prilikah. Komisija meni, da bi bilo tudi za našo javnost važno, da bi temo poglobili in v prilogi posreduje besedilo članka evroposlanke dr. Mojce Drčar Murko.

dr. Mojca Drčar Murko: Odnosi z Italijo: podtaknjena dobronamernost

Izjava predsednika Republike Slovenije Janeza Drnovška, da je naklonjen »spravnemu« srečanju s predsednikoma Italije Carlom Azegliom Ciampijem in Hrvaške Stipetom Mesićem – kot je dejal na RTV Ljubljana dne 20. februarja bi bilo tako srečanje v Gorici in Novi Gorici -, je zelo nesrečna. Kdo naj se spravi s kom? In v troje? Vsi enako krivi? V širšem okviru trenutnih dogajanj med tremi državami, zlasti še v luči nedavno izdanega zakona o »vrnitvi« italijanskega državljanstva prebivalcem nekdanjih italijanskih ozemelj v Sloveniji in na Hrvaškem, pa je za Slovenijo celo kontraproduktivna.

Ta trditev je moje trdno prepričanje. Sprava kot generični pojem je v odnosih med ljudmi privlačna beseda z nesporno pozitivno vsebino. A sprava v mednarodnih odnosih sledi določenim pravilom in ima mednarodne politične in pravne posledice, o katerih je treba zelo dobro premisliti. Moje ugotovitve so torej pledoaje za temeljit razmislek o posledicah za Slovenijo.

Kaj je »sprava« med državama?

Zamisel o »spravi« je podal Carlo Azeglio Ciampi v začetku lanskega leta. Tedaj so v Italiji v hrupu izjemne propagandne akcije potegnili premišljene poteze, ki merijo na izpodkopavanje pogodbenega temelja odnosov med Italijo in Slovenijo (in Hrvaško), zlasti dveh mirovnih pogodb, večstranske pariške iz leta 1947 in dvostranske osimske od leta 1975. Predlog je sprva predvidel spravno srečanje predsednikov v Trstu.

Načrt je bil površen in vsaj po javnosti znanih informacijah ni upošteval mednarodnih vzorcev. Primerljiva »Deklaracija o spravi« med Nemčijo in Češko republiko iz januarja 1997 je bila denimo besedilo, o katerem so se pogajali več let. Kraj »sprave« ni bil kak simbolični kraj ob meji. Bil je državni akt, v glavnem mestu in v parlamentu Češke republike, deklaracijo s povečanim mednarodnim pomenom pa sta odobrila parlamenta obeh držav. Bilo je tudi nesporno, da je bil nemški kancler Helmut Kohl tisti, ki je prišel v Prago po soglasje za spravo med dvema državama.

Podobno kakor sprava med Nemčijo in Češko, bi tudi sprava med Italijo in Slovenijo sodila v okvir spravnih aktov med eno od napadalk Osi Rim-Berlin-Tokio in eno od napadenih držav v drugi svetovni vojni. Za tako spravo so že na voljo vzorci. V svojem delu Mednarodna diplomacija, ki je izšlo leta 2005 v tržaški založbi Mladika, je avtor dr. Peter Merkù navedel niz tehtnih primerov iz mednarodnega življenja. Slovenija bi rušila skladnost interesov v drugi svetovni vojni napadenih držav, če jih ne bi upoštevala.

Značilnost spravnih postopkov je ta, da potekajo v parlamentih držav, ki se želita spraviti, praviloma pa v glavnem mestu napadene države. Besede, ki jih uporabijo v takem obredu sprave, oprtem na spravni dokument, morajo biti jasne, nedvoumne. To pomeni, da je treba poprej opraviti temeljito pripravljalno delo, še zlasti pa seznaniti državljane obeh držav z dejstvi, zaradi katerih se državi druga drugi opravičujeta.

Upoštevajoč obvestila v tisku naj bi se po lanskem načrtu predsedniku Slovenije pri italijanskem predsedniku pridružil še predsednik Hrvaške. Če bi se to zgodilo, bi bila sprava postavljena na glavo. Videti bi bilo, da sta prišli prosit odpuščanja napadeni državi in to bi pomenilo, da se v resnici čutita krivi samo oni. Spravni dogodek tudi ni bil predviden v glavnem mestu Rimu, temveč v Trstu in povrhu vsega še v Rižarni, ki je bila nemško uničevalno taborišče. Zločini nemških okupatorjev Italije po letu 1943 bi le-to razbremenili odgovornosti za hudodelstva fašistične Italije v Sloveniji do kapitulacije leta 1943. Sprava po mednarodnih vzorcih tudi ne poteka v troje, temveč vselej v dvoje.

To bi povsem razvodenelo bistvo sprave. Odgovornost za nezakonito ravnanje v mesecih zasedbe Trsta leta 1945 seveda nosi tudi naslednica Jugoslavije, Slovenija, a šele potem, ko se za desetletja trajajoče zločine italijanskega fašizma med letoma 1918 in 1943 opraviči Italija. To mora biti povsem jasno iz dokumenta in tako je bilo v primeru spravne deklaracije med Nemčijo in Češko. Zaradi domneve, da je bila lanska nacionalistična kampanja poskus pridobitve evropske javnosti za tezo o Italiji kot »žrtvi slovanskega ekspanzionizma« - doma pa se z zločinih Italije nič ne ve -,bi se površno izvedena, naivna sprava obrnila proti dolgoročnim koristim Slovenije (oziroma Hrvaške).

Novi predlog se od lanskega nekoliko razlikuje, a gre za kozmetične popravke. Sprava naj bi bila v dveh obmejnih mestih Slovenije in Italije; opuščen je Trst, izpustili so Rižarno, a vse drugo sporno iz prvotnega predloga je še vedno tu. Cilj sprave ni jasen, verjetno ne obstaja dokument, ki bi ga bil pripravil parlament in odobrila vlada, brez česar si resnega meddržavnega spravnega akta ni mogoče zamisliti.

Ponovno optiranje za Italijo!

Naklonjenost ideji o spravnem srečanju, ki jo je izrazil predsednik Janez Drnovšek, pa je kontraproduktivna še v luči dejstva, da je dne 9. februarja v enem samem dnevu in brez razprave italijanski parlament odobril zakon, ki radikalno posega na območje suverenosti Slovenije in Hrvaške.

Zakon je bil predstavljen kot moralna dolžnost Italije do več deset tisoč ljudi v Sloveniji in na Hrvaškem, ki so bili do 10. junija 1940 italijanski državljani, oziroma njihovih potomcev. Ima rutinski naslov, a za njim se skriva za nas vznemirljiva vsebina: Spremembe zakona št.91 iz leta 1992, ki se nanašajo na pogoje, pod katerimi je mogoče sonarodnjakom iz Istre, Reke in Dalmacije ter njihovim potomcem priznati italijansko državljanstvo.

Ta sprememba – dopolnitev 17. člena omenjenega zakona iz leta 1992 -, je skrajno nenavadna. Osebe, ki so upravičene zahtevati italijansko državljanstvo, so tisti nekdanji italijanski državljani oziroma njihovi potomci, ki so imeli po 19.členu pariške mirovne pogodbe in po 3. členu osimske pogodbe pravico do optiranja. Obe mirovni pogodbi sta namreč določili, da na ozemljih, na katerih je suverenost prešla od Italije na Jugoslavijo, prebivalci avtomatično postanejo državljani tiste države, ki je pridobila suverenost, razen če so v določenem roku (v enem letu po začetku veljavnosti pogodb) izbrali državljanstvo druge, torej optirali.

A zdaj k bistvu zakona, spričo katerega lahko le strmimo. Osebam na sedanjih ozemljih Slovenije in Hrvaške, ki v preteklosti niso optirale, torej niso izkoristile ponujene pravice, zdaj Italija po poenostavljenem postopku enostransko ponovno ponuja opcijo za Italijo.

Temeljno načelo mednarodnih odnosov je pacta sunt servanda – pogodbe je treba spoštovati. Mednarodno pogodbo je mogoče spremeniti le s soglasjem pogodbene partnerice, enostranska sprememba je kršitev mednarodnega prava. Kaj je torej naredil italijanski zakonodajalec, da bi prikril tako kršitev?

Oprl se je na vratolomno pravno sklepanje. Osebe, ki v preteklosti niso izkoristile pravice do optiranja, naj bi bile naredile osebni izbor. Italijanskega državljanstva, ki so ga imele do 10. junija 1940, torej niso izgubile zaradi kolektivnega učinka mirovnih pogodb, temveč zaradi učinkov tega individualnega akta, zato naj bi bilo mogoče tem osebam kar po italijanskem notranjem pravu »vrniti« državljanstvo, ne da bi Italija prekršila mirovni pogodbi. Logika se opira na nekatere stare italijanske sodne odločbe iz šestdesetih let, ki pa so se nanašale na posamezne primere in seveda niso bile mišljene kot podlaga tega splošnega zakona.

Mirovni pogodbi sta, kakor že obračamo, vzpostavili novi suverenosti in prebivalci so se imeli možnost na njuni podlagi odločiti le enkrat. Omenjeni zakon ju torej krši. Protiustaven je tudi po italijanskem pravu, saj 10. člen ustave določa nadrejenost mednarodnih pogodb notranjemu pravu. Krši pa tudi evropsko pravo, konkretno njegovo prepoved diskriminacije, saj bi denimo podelitev italijanskega državljanstva na Hrvaškem, ki še ni članica EU, ustvarila dva razreda državljanov. Dva razreda bi bila tudi v Sloveniji, saj za slovenske državljane v večini držav EU še velja zapora prostega zaposlovanja. To niso častna, čustvena državljanstva, to so prava državljanstva, z vsemi pravicami in dolžnostmi.

Slovenska vlada – v zadregi, namerno? – molči že deset dni. Predolgo, razen če upoštevamo sproščeno izjavo notranjega ministra Dragutina Mateja, da »imajo tudi Slovenci v tujini pravico zahtevati slovensko državljanstvo« (po poročilu frankfurtskega FAZ z dne 21. februarja 2006). Problemov ni. Ali pa vendarle so?

So. Dvojna državljanstva so oprta na dvostranske sporazume z državami, v katerih sonarodnjaki živijo. Za to so dobri razlogi, kajti državljanstvo je pripadnost državi in njeni jurisdikciji in če so ljudje hkrati pripadniki dveh, lahko nastane konflikt med njihovimi pravicami, dolžnostmi na eni strani ter koristmi držav na drugi. V primeru cesij (odstopov) ozemelj – za to gre v našem primeru - je v pogodbah vselej zapisan avtomatični prenos državljanstva prebivalcev. Gre za strnjeno živeče prebivalce, ki bi v primeru, če bi imeli dve državljanstvi, postali v bistvu enklava ene države na ozemlju druge. Če gre za ekonomsko močnejšo državo, je toliko večja možnost, da bi »njeni« državljani na območju druge izgubili občutek pripadnosti državi prebivališča in se začeli počutiti kot izpostava druge. Izjava hrvaškega predsednika Stipeta Mesića z dne 16. februarja 2006 zato dokazuje boljše razumevanje teže problema: »Istra, Kvarner, Dalmacija in otoki so neločljivi deli Hrvaške; prebivalci teh območij so naši državljani in sleherna pobuda, ki bi jih postavila v položaj dvojne lojalnosti, bi prispevala k zapletu v odnosih med Rimom in Zagrebom.«

Italijanskemu zakonodajalcu ni šlo za »vrnitev« državljanstva le deklariranim pripadnikom manjšin v Sloveniji in na Hrvaškem. Gre za vrnitev vsem, ki niso optirali; vemo pa, da so bili 10. junija 1940 italijanski državljani na teh ozemljih zvečine Slovenci in Hrvati. Hkrati potekajo tudi mednarodne akcije, ki dokazujejo, da sta bili mirovni pogodbi Italiji vsiljeni, sklenjeni pod prisilo in zato neveljavni. Stvari se torej prepletajo na različnih ravneh. Na prvi pogled nedolžni ukrepi ali postopki pokažejo svojo pravo moč šele v zvezi z drugimi.

Argument, ki ga je kot podporo italijanskemu aktu navedel Furio Radin, vodja italijanskih manjšinskih poslancev v hrvaškem Saboru, da tudi Hrvaška podeljuje dvojna državljanstva Hrvatom v Bosni, ni korekten. Hrvaška namreč to dela na podlagi meddržavnega sporazuma z BiH in ne enostransko. Italija bi po tem vzorcu problem lahko elegantno rešila s sklenitvijo bilateralnih sporazumov. Take sporazume in konvencije ima z Argentino, Brazilijo, Čilom, Avstrijo, Dansko, Nemčijo, Veliko Britanijo, Francijo, Irsko, Luksemburgom, Norveško, Švedsko, Nizozemsko, Španijo, San Marinom in Vatikansko državo. Enostranska rešitev, zlasti še tako nenavadna, kot je omenjeni zakon, je bila namenjena zgolj Sloveniji in Hrvaški.

Slovenija s svojo suverenostjo lahko sicer naredi, kar hoče. Lahko jo tudi odda, če bodo tako odločili pristojni državni organi. A naj ve, za kaj gre, naj ve, da bo z opustitvijo določenih dejanj ali z nepremišljenimi srečanji nekoč v prihodnosti pripeljala do dejanske izgube suverenosti nad deli današnjega ozemlja, ki so v preteklosti zaradi vojn, okupacij in aneksij pripadale močnim in velikim sosednjim državam.

Tags: slovenska šola