V zadnjih mesecih smo bili priča razgibanega političnega in družbenega odziva na račun javnega šolstva. Upal bi si trditi, da je ministrica Gelmini -pod vplivom Tremontijevega finančnega zakona- pognala diskusijo, sprožila val, ki je prizadel uporabnike javnega šolstva, od vrtcev preko osnovnih šol in šol druge stopnje, vse do univerze. Mimo vsega, ob čimer se lahko zabavamo (npr. ob tiskovnih konferencah ali sporočilih na kanalu ministrice na YouTube) ali razburimo, je diskusija o šolstvu dosegla italijansko javnost, ko je diskusija bila n.pr. v Nemčiji že v polnem teku.

Vtis imam, da javno šolstvo ni pod udarom samo v Italiji, ampak tudi drugod po svetu, vsaj v Evropi. Običajno primerjam stanje v Italiji z razmerami v Nemčiji, ker je pač svet, ki ga še najbolje poznam. Danes se v Nemčiji borijo proti edinemu učitelju, ki je bil tam uveden že pred leti in katerega razbremeni učitelj, ki prevzema predmete kot so telesna ali likovna vzgoja, tuji jeziki in verska vzgoja. Borijo se za manjštevilčne razrede, zato da bi bilo lažje vzdrževati določen red ali disciplino, kar tudi izboljša kakovst pouka, kličejo po boljši izobrazbi in izpopolnjevanju učiteljev in profesorjev. Borijo se za boljšo šolo, kar je prišlo prav v zadnjih mesecih bolj do izraza. O izsledkih študije Pisa je bil govor že pred več kot 10imi leti, a od takrat očitno Nemčija ni ukrepala dovolj učinkovito.

Zanimiva je bila oddaja na tretji mreži Rai Presadiretta o italijanskem šolstvu (08.02.2009). Primerjava s Švedsko je bila skoraj uničujoča za italijansko javno šolstvo. Treba je podčrtati, kako je za krepitev konkurenčnosti države in njen bodoči razvoj, nova (desnosredinska) švedska vlada namenila izreden investicijski paket prav javnemu šolstvu in univerzi, ker se zaveda, da je dobra izobrazba najboljša podlaga za uspeh.

Širom Evrope priznavajo Italiji izstopajočo kakovost osnovne šole, za kar smo lahko hvaležni vztrajnemu trudu in požrtvovalnosti ravnateljev, učiteljic in učiteljev, vendar je ministrstvo za šolstvo objavilo podatke o tem, kako je drugod z edinim (ali referenčnim) učiteljem: navedena je cela vrsta držav, v katerih danes res poučuje en sam učitelj - vendar so to države, katerim nihče ne priznava izstopajoče kakovosti osnovne šole. Nad to šolo se spravi ministrica po naročilu finančnega ministra in predsednika vlade, v prvem posegu z ukrepi iz dekreta 137/2008, ki je bil sprejet kot zakon 169/2008.

Odpira se vprašanje, kako se bo vlada odzvala na bodoče težave v šolstvu, če si predstavljamo bodočnost šole v izredno slabi luči, tako kot to napovedujejo nekateri glasovi, v kateri bo prevladoval kaos, neurejenost in ne bo več možno govoriti o kakšni kakovosti. Bodo takrat morda rekli, da je javno šolstvo zanič, da je zasebno šolstvo boljše in da je torej bolje, finančno podpreti zasebno šolstvo - ki pa seveda ne bo dostopno za vse?

Seznam neustreznosti in dotrajanosti šolskih poslopij je zelo dolg, tudi v naši pokrajini. Ne moremo se pa omejiti le na upravo šol ali na šolske stavbe, čeprav je tudi to izredno važno. Upoštevajoč šolsko avtonomijo bi moral nekdo slediti tudi z neposrednjo pristojnostjo in primernim inštrumentom za povezovanje, načrtovanje izobraževanja in izpopolnjevanja, zakaj ne tudi za kontrolo in ocenjevanje uspešnosti iz didaktičnega vidika, kar vendar ne smemo razumeti oziroma se ne sme izroditi v pritisk na učno ali upravno osebje, ampak mora biti v spodbudo za stalno izboljšanje.

Trenutno, ali vsaj doklej ne bomo imeli izobrazbi bolj naklonjene vlade, moramo s tem zakonom živeti in premišljeno ravnati z javno šolo. Kot pripadnik slovenske narodne skupnosti me v prvi vrsti seveda skrbi šola s slovenskim učnim jezikom, kot državljan sem pa v skrbeh za celotno šolstvo, ki bistveno in široko vpliva na naše otroke in bodoče odrasle, ki bodo morali prevzeti odgovornosti, prevzeti vajeti. Med odgovornosti spadajo seveda pošteno delo, kulturno in družbeno-politično udejstvovanje, kar bo veliko težje brez primerne izobrazbe in bo nedvomno negativno vplivalo na vsesplošni razvoj družbe. Za nas kot manjšina je dobra priprava naših bodočih rodov preko šolske vzgoje in izobrazbe izredne in temeljne važnosti, kot je tudi izredne in temeljne važnosti njihova priprava za udejstvovanje na družbenem področju, kar terja prizadevanje in sodelovanje vseh dejavnikov, torej družine, učnega osebja, ravnateljev, subjektov krajevnih uprav, politikov ... skratka, naše celotne skupnosti in vseh ljudi dobre volje!

Prvi tematski pokrajinski svet se je vršil 04. decembra 2008 in je bil posvečen šolski tematiki. Komisija je kot uvod v to srečanje pripravila nekaj podatkov o samem slovenskem šolstvu ter nekaj statističnih podatkov držav OECD. V Nemčiji se širijo zahteve po boljši šoli, boljši izobrazbi profesorjev, manjših razredih itd. in Nemčija nameni šolstvu manj sredstev kot Italija. Izsledek? Če bo Italija znižala izdatke za šolstvo, bodo pohvale shlapele in italijansko šolstvo bo zdrknilo na kakovostni lestvici pod povprečje. Gelminijev dekret se torej izkazuje za izključno varčevalni ukrep. To so ravnateljica Benčičeva ter politika Kocijančič in Močnik pozneje na okrogli mizi na Opčinah 12. marca letos tudi potrdili.

Če se povrnemo k podatkom o slovenskem šolstvu, naj povzamem, da 58% šolske populacije obiskuje vrtce in osnovne šole, ki predstavljajo 83% naših ustanov. To seveda pomeni, da je ponudba vrtcev in osnovih šol razvejana na teritoriju in zelo dobro obiskana - podatki o vpisih za prihodnje šolsko leto to stanje še krepijo. Dejstvo pa je, da so nekateri vrtci ali osnovne šole bolje obiskani kot nekateri bolj "odročni".

Gostja tematskega pokrajinskega sveta o šolstvu, odbornica zgoniške občine Debenjakova, je spomnila na nekatere posege: Zgoniška občina je racionalizacijo že izvedla, tako da danes obstaja eno šolsko središče; v Repnu delujeta en vrtec in ena šola, ki sta edina na širšem območju; v Dolini so racionalizacijski ukrepi tudi že izvedeni - več se tu ne da narediti, kajti drugače bi ostalo določeno območje oz. občina brez vzgojnih struktur prve stopnje. Izpostavila je nekatere teze oz. predloge v zelo izdelani obliki kot npr. odpoved slovenski osnovni šoli v Škednju v zameno za popravilo šole pri Sv. Ani (naj spomnimo, da je požar leta 2001 poškodoval nekatere prostore, ki bi se jih z nekoliko barve lahko hitro spet usposobilo, in da občina Trst, mimo vseh zagotovil in pisnih obljub župana Dipiazze, do danes ni storila še nič), kjer bi lahko poleg osnovne šole delovala tudi vrtec in jasli. Osredotočila se je nato na ravnateljstva in podčrtala, da glede na to, da danes število ravnateljev ne krije vseh ravnateljskih mest in da nič ne kaže na to, da bi kmalu bil objavljen razpis za ravnateljska mesta, bo vertikalizacija neizbežna. Podobno velja za višje srednje šole: tu bodo izoblikovani tehnični in licejski pol - po besedah gospe Debenjakove je potrebno še ugotoviti, kje naj bi le-ti imeli sedež: predlog, da bi to bilo na Krasu, je seveda želo kritiko, saj bi tako ena najpomembnejših ustanov slovenske manjšine, ki priča o prisotnosti slovenskega prebivalstva v mestu, bila izrinjena na podeželje.

Druga strokovnjakinja tega večera, profesorica Barbara Lapornikova, je podčrtala, kako je dekret nedorečen. Danes vemo, kako zgledajo izvajalne norme, a čeprav le-te vsebujejo nekatere točke, ki nakazujejo določeno naklonjenost ali prizanašanje slovenskemu šolstvu, moramo budno slediti razvojui. Nadalje je podčrtala pomen Sindikata slovenskih šolnikov, ki bi po besedah tajnika Močnika lahko deloval na deželni ravni - ta usmeritev se zdi danes možna, kajti deželna vlada je pred kratkim priznala Sindikat slovenske šole, kar je seveda izreden uspeh in važna pridobitev. Tako kot je potrebno ohraniti šolsko ponudbo na krajevni ravni, ker bi prevelika in prisilna centralizacija ošibila okoliške občine in vasi, bi morala ponudba višje srednje šole biti čim bolj široka in nuditi iste možnosti kot italijansko šolstvo, obenem pa biti tudi toliko prilagodljiva, da spremlja dejanske gospodarske in družbene potrebe. Ne sme pa, je zaključila Lapornikova, priti do krčenja pri poučevanju slovenskega jezika, ki morda že danes ni deležen zadostne pozornosti.

V zaključnem posegu pred diskusijo, ki je nakazala nekatere vsakdanje težave in skrbi v zvezi s šolstvom, je tajnik Močnik poudaril, da cilj posegov ne sme biti prilagajanje na krčenje. Nihče seveda ne zagovarja posamezno šolo za vsako ceno, a odpovedati se ravnateljskim mestom, namesto da bi vztrajali pri zahtevi po novem razpisu, je škodljivo in nespametno. Primer Južne Tirolske, kjer ima pokrajina sicer obširne pristojnosti, priča o izredno dobrem delovanju šolskih ustanov, v katerih ima vsaka svojega ravnatelja, ki lahko sledi z veliko učinkovitostjo vsaki zahtevi ali potrebi posamezne šole in ni razdvojen med dve ali več šol, razpršenimi po teritoriju. Moramo pa izkoristiti vse možnosti dogovarjanja in pritiska, tako Močnik, zato da za vsako odpoved iztržimo kakšno pridobitev za drugo šolo, npr. v obliki obnove stavbe ali dograditve objektov, kot je lahko telovadnica, dodatnih servisov, kot so šolabus ali šolska refekcija s celodnevnim poukom vred ali podobno.

Lahko rečemo, da izvajalne norme v sklopu dekreta Gelmini res vsebujejo določene olajšave za slovensko šolstvo, v prvi vrsti znižanje številčnosti posamezne šole, ki omogoča njeno ohranitev. Določen optimizem je izrazila senatorka Blažinova, ki se je rade volje odzvala na srečanje 19. januarja, katerega je priredila Komisija v sodelovanju s pokrajinskim tajništvom. Optimizem zato, ker je njeno prizadevanje obrodilo sadove, saj je v izvajalnih normah omenjeno tudi slovensko šolstvo. Jasno je sicer, da bo do krčenja prišlo, stalno zaposleni pa naj bodo mirne duše, ker se krčenje njih ne tiče. Verjetno bi se večinoma lahko izognili združitvi šol na podlagi golih številk. Senatorka je opozorila še na preureditev šolske mreže in namignila, da je bil načrt pred kratkim izdelan, istočasno pa podčrtala, da se moramo o tem vprašanju pomeniti v širšem krogu. Ne bomo obnovili na tem mestu, kako je ta poteza šla skozi Deželne komisije za šolstvo in kako je strankin tajnik Močnik vse do zadnjega skušal zadeve na pokrajinski ravni vsaj odložiti, tudi glede deželnega odloka, da se je deželna uprava odpovedala posegom za reorganizacijo šol tako na goratih območjih kot tudi slovenske šole.

Kar se nadaljnjega izvajanja norm v prid slovenske šole tiče, ki jih pravilnik danes vsebuje, je zdaj odvisno od nas, da pravilno udejanjimo ta določila.

Politična ocena o pred nedavnim sprejetim sklepom vertikalizacije didaktičnega ravnateljstva pri Sv. Ivanu z nižjo srednjo šolo A.M. Slomšek ter šol v Gorici, le ne more biti pozitivna. Medtem ko je na dlani, da gre pri posegu izključno za varčevalni ukrep in prilagajanje v slabše, brez vsake "protivrednosti", ali pridobitve kot zgoraj navedeno, se je izkazalo nenazadnje pri okrogli mizi na Opčinah 12. marca letos: za opevano didaktično kontinuiteto ne obstajajo ne strokovne podlage niti načrti. Omenjeni predlog, da bi lahko učitelj osnovne šole poučeval likovno vzgojo na nižji srednji šoli v angleškem jeziku ni samo strokovno vprašljivo, ampak nakazuje tudi pripravljenost na dodatno krčenje prisotnosti slovenskega jezika v vsakodnevnem didaktičnem delovanju šole, ki že danes doživlja nazadovanje predvsem takrat, ko gre za obiske krajevnih italijanskih ustanov.

Močnik je v sklopu te okrogle mize, v primerjavi z južnotirolskim šolskim sistemom, iznesel predlog, da bi se splačalo razmisliti o tem, da bi pristojnost za šolstvo prenesli od države na deželo. Tezi je nasprotoval predsednik SSO-ja Štoka, češ da od države lahko upravičeno pričakujemo vsaj osnovno zaščito in ohranitev slovenske šole, medtem ko bi to na krajevni ravni ne bilo zanesljivo. Jasno je, da mora biti taka sprememba dobro pripravljena in v tozadevnem zakonu zakoličena v vseh podrobnostih. Če si pa ogledamo dejstva iz zadnjih tednov, ne moremo mimo ugotovitve, da so se nekateri vozli le razvezali, če pomislimo v prvi vrsti na priznanje Sindikata slovenske šole na deželni ravni, kar je nedvomno - kot smo že zapisali - izredno pozitivno. Nova situacija daje gotov zagon za krepitev sindikalnega delovanja šoli v prid, kot tudi drugi pozitivni razpleti, v prid naši celotni skupnosti. Podrobno politično oceno o dejstvu, ali “tradicionalno nam manj naklonjene politične sile” rešujejo z določeno doslednostjo in v pozitivnem duhu sodelovanja in spoštovanja zakonov in dogovorov nekatere probleme, prepuščam drugim, sicer je nastalo pozitivno ozračje vredno poglobitve.

Tudi iz Rima so v teh tednih prišle spodbudne vesti, po katerih lahko sklepamo, da vsaj "naše juhe" ne bomo jedli tako vroče, kot je bila skuhana, čeprav morajo ustnim zagotovilom slediti seveda dejstva. To se bo goovo pokazalo že v prihodnjem šolskem letu 2010/11.

Komisija za Šolstvo in Kulturo pričakuje, da bosta Krovni organizaciji glede napovedanih sprememb tudi za višje srednje šole spodbudile diskusije o zahtevah in pričakovanjih dijakov in družin, tako da izkoristimo tekoče leto za izoblikovanje skupnega stališča s čim širšo podporo. Vsi dejavniki, ki smo s šolo na ta ali oni način povezani, smo klicani, da skupaj izoblikujemo cilje, načrtujemo pot in se skupaj borimo. Pri tem se ne smemo izneveriti nameri, da bi naša šola v bodoče postala še veliko vabljivejša za celotni teritorij kljub vsem s tem povezanimi težavami.

Ponudba mora biti široka, razvejana in privlačna, obenem smiselna in utemeljena, ob upoštevanju zahtev in možnosti teritorija.

Nikoli se ne bomo naveličali ponavljati: Mi potrebujemo šolo in šola potrebuje nas. Menim, da je šola za našo skupnost temeljnega pomena. Prizadevajmo si za njen obstoj, njen razvoj, njeno rast!

Igor P. Merkù
predsednik Komisije Šolstvo in Kultura