Rajonski sveti imajo omejene pristojnosti, lahko pa sprožijo vprašanja, ki odražajo potrebe ali zahteve teritorija in ljudi, ki tam živijo.

Na zadnji seji četrtega rajonskega sveta, 27. marca, smo razpravljali sproščeno in spoštljivo, čeprav je vsaka stran zastopala lastno stališče, o resoluciji, ki jo je predložil predstavnik FI Felician in s katero je predlagal popravilo spomenika padlim italijanske Tretje armade v prvi svetovni vojni.

Resolucija je morda prvotno preveč evforično opisovala takratne zgodovinske dogodke, ki so istočasno važni, a tudi tragični: poveličevala je zmagovito stran in govorila o povratku Trsta Italiji, kot če bi Trst že pred tem kdaj pripadal italijanski državi.

V svojem posegu sem zato izpostavil dvoje: po eni strani potrebo po spoštovanju vseh padlih, ne glede na stran, na kateri so se znašli, in sem zato predlagal, da bi namesto opevanja zmage raje uporabili besedilo "ob koncu prve svetovne vojne". V nadaljevanju pa sem pristavil, da je bil Trst mesto širokega, večnarodnega in evropskega značaja že dolgo pred ustanovitvijo Evropske skupnosti, katere 50. obletnico praznujemo te dni, in sem zato predlagal, da bi uporabili raje izraz "da se je Trst zedinil z Italijo" namesto "da je Trst postal znova italijanski", kar ne odgovarja zgodovinski resnici, saj je zedinjena Italija nastala leta 1861, ko je Trst že več kot 400 let in vse do leta 1918 pripadal drugi državi.

Svetniki leve sredine so vsi po vrsti soglašali. S strani desne sredine je prvi prevzel besedo načelnik skupine FI, svetnik Stefano Rigotti, ki je sicer povedal, da govori v osebnem imenu, a je vendar soglašal z mojimi predlogi. Razveseljive so bile tudi izjave načelnika skupine AN, svetnika Franca Brussija, ki je moje popravke osvojil in pristavil, da nas zgodovinska dejstva lahko združujejo.

Menim, da smo svetniki četrtega rajonskega sveta dokazali, da je v Trstu možno tudi spoštljivo in tvorno soočenje o delikatnih temah, pri katerih je mogoče najti skupen jezik, in prepričan sem, da občani to od nas pričakujejo. Kot izvoljen predstavnik stranke Slovenske skupnosti pa menim, da sem kolegom predočil, da v naši stranki nismo zagnani nacionalisti, ki se ukvarjajo izključno s svojimi ljudmi, temveč da se zavedamo tako prijetne kot tudi tragične zgodovinske dediščine naših krajev in da se lahko o vsem tem mirno pogovorimo.