Že nekaj časa se borim za spoštovanje do slovenskega jezika v rajonskem svetu, v katerega sem bil podpisani izvoljen. Čeprav sem svojo resolucijo, napisana tako v Italijanščini kot v Slovenščini, predložil že novembra lani, je prišla na dnevni red seje šele dne 13. marza 2007. Zakaj tako zavlačevanje?

Zato ker predsedniku rajonskega sveta Albertu Polaccu AN žal še vedno ni bilo jasno, da je dokument po vseh predpisih zakonodaje in pravilnikov sprejelmjiv in da se ga da protokolirati - tudi če je pisan večjezično. Seveda se je načelnik občinskega oddelka za decentralizacijo inž. Lorenzo Bandelli, kot že odbornik Rovis, skliceval na neodtuljivosti pravne moči italijanskega jezika in s tem jasno delil jezike teritorija na dve stopnij: Italijanščina na eni strani, kot očitno edinega uradnega jezika ("impregiudicata l'ufficialità della lingua italiana"), in vse druge jezike, čeprav seveda pozabi na vse pravne podlage, po katerih je Slovenščina ne samo enakovredna ampak tudi zaščitena in je nenazadnje naša dežela bila deležna posebnega statuta prav zaradi prisotnosti manjšin.

Resolucija kot taka je bila bolj preproste narave, saj je pozvala občinsko upravo, naj poskrbi za to, da se gredico ob križišču med ulicama Maestri del Lavoro in Locchi olepša in skrbi za redno vzdrzevanje, bila pa soglasno sprejeta. Je pa bila v očeh predsednika Polacca kamen spotike zaradi prisotnosti slovenskega jezika.

Predsednik Polacco si je pa med sejo dovoljiv še dodatno cvetko. Skupaj s kolegom Luigijem Franzilom od Marjetice sva predstavila predsedniku svetovalsko vprašanje v zvezi z zaplembo tržaške sežigalnice. Pričakovano je v svojem odgovoru opustil vsak namig na odgovornosti župana, zavrnil očitek emergence odpadkov in se dodatno žalil druge občine v Italiji, češ da tam niso sposobni reševati težave s smetmi. Ko je odgovor zaključil sem, to je moja pravica kot svetovalec, prosil za besedo za repliko, a mi jo je predsednik zanikal češ, da pravilnik ne predvideva replike. Pozneje se je pa sam predsednik vrnil na mojo propnjo za besedo in razložil, verjetno zavedajoč se nedemokratičnega obnašanja do mene, da seveda ne prepove svetovalcu da spregovori, a kerni tehnik ne bi mogel odgovoriti na dodatna tehnicna vprasanja.Seveda sem mu takoj odgovoril, da je nedosleden in da mienkrat repliko dovoli, drugic pa ne, vsekakor pa nisem prisel dobesede. Ob koncu pa sem se enkrat poskusil in sem ga prijel boljhecno: Obljubil sem mu, da ga ne bom nic tehničnega vprašal in še enkrat prosil za besedo. Takrat pa ni mogel drugače in mi dovolil, da izpostavim svoje pomisleke glede njegovega odgovora: Spomnil sem ga, da ima župan od vlade poverjeno nalogo nadzora nad zaščito javnega zdravja in tvega sodno preiskavo, če ne sproži takoj primernih ukrepov ob spoznanju, da je zdravje občanov ogroženo. Osporaval sem mu tudi, ker je primerjal tržaške razmere z drugimi občinami nekako z viška. Izrazil sem upanje, da je župan takoj obvestil sosednji republiki Slovenijo in Hrvaško o težavah s sežigalnico in ga pozval do sodelovanja s sosedama na področju varstva okolja in zaščite zdravja državljanov. Očital sem mu dalje, da od kar je bil rajonski svet izvoljen ni imel za potrebno, da sklice Komisijo za Zdravstvo in Socialo, kateri predseduje Domiziana Avanzini iz vrst Marjetice, čeprav to vedno znova zahtevamo.