Z zanimanjem sem na peti strani Primorskega dnevnika 27. septembra prebral članek o delovanju Deželne komisije za slovenske šole ter tiskovno sporočilo o avtonomiji manjšinske šole.

Nekam čudno se mi je zdelo, ko je deželni svetnik Igor Gabrovec govoril o tem, da "številne šole, ki so bile mednarodno zaščitene na osnovi Londonskega memoranduma, so le še bled spomin", saj Londonski sporazum ni bil nikdar ukinjen. Da so se žal nekatere šole zaradi močnega padca vpisov dejansko počasi "izsušile", je seveda dejstvo in vesel bi bil, če bi razmišljali o tem, kako jih oživeti.

Da poročilo oz. besedilo, ki ga je Deželna komisija soglasno odobrila, vsaj po poročilu v Pd ne omenja Londonskega sporazuma, mi ni razumljivo, predvsem takrat, ko naj bi komisija razpravljala o morebitni racionalizaciji šolske mreže, in istočasno podčrta nujnost, da zaradi njihove specifike slovenskih šol v Italiji ne moremo podvreči enakim merilom kot italijanske šole.

Poudarek svojega razmišljanja bi pa rad usmeril v diskusijo o uvedbi "enega samega učitelja". Naj spomnim, da sam nisem bil deležen šolanja ne v slovenski ne v italjanski šoli in tudi ne na območju, kjer bi živela kaka (priznana ali nepriznana) jezikovna manjšina, a skozi osnovno šolo so me spremljali po "en sam učitelj", v prvih dveh letnikih gospa Reuter, v tretjem letniku gospod Scholz [ki je znal igrati na kitaro in nositi pet učenčevih stolčkov hkrati: dva v levi roki, dva v desni, enega pa je balansiral na nosu] in v četrtem letniku gospa Schubert, ki so mi vsi trije ostali v trajnem in pozitivnem spominu. Iz didaktičnega vidika si ne upam soditi, če je način šolanja, kot sem ga doživel jaz, boljši ali slabši od tega, katerega so deležni danes moji otroci, sicer pa nimam vtisa, da bi bil za karkoli prikrajšan.

Zavzemanje za špetersko dvojezično šolo dobro razumem in tudi podpiram, ne uvidim pa, zakaj bi načelo "en človek - en jezik", kot ga strokovnjaki stalno izpostavljajo, moralo biti deležno take podpore samo v Špetru in ne tudi v Trstu ali Gorici. Naj ne pozabimo, da n.pr. v lanskem šolskem letu ministrstvo, ali katerakoli za to pristojna ustanova, na OŠ O.Župančič v Trstu ni zagotovilo, da bi bil na razpolago učni kader, ki bi poučeval izključno italijanski jezik. In to v prvem letniku!

Potrudimo se, zato da bo naša slovenska šola živa, razvejana, kakovostna, prijazna in da obstane kot jezikovni in kulturni hram narodne omike!

Igor P. Merkù
Trst, 30.09.2008