V prejšnjih dneh se je sestal na rednem zasedanju pokrajinski svet Slovenske skupnosti. Kot je bilo sklenjeno na umestitveni seji novoizvoljenega sveta po kongresu, je bilo na vrsti prvo tematsko srečanje, ki je bilo tokrat posvečeno, glede tudi na aktualnost in nujnost problema, našemu šolstvu.

Pokrajinski svet SSk je v svojo sredo povabil dve predavateljici, ki sta izpostavili trenuten položaj zamejskega šolstva, v luči novih zakonov in krčenja denarja za javni sektor.

Prva na vrsti je bila šolska delavka in odbornica v občini Zgonik Nadja Debenjak, ki je izčrpno in tehnično dovršeno izpostavila nova zakonska pravila in možne perspektive.

Sledila ji je šolnica Barbara Lapornik, ki je podala prerez glavnih problematik, ki tarejo zamejsko šolstvo.

Uvodnim posegom je sledila živahna razprava, ki je dokazala, da je manjšinsko šolstvo zelo delikatno področje, saj je od njega odvisen tudi obstoj in razvoj manjšine, saj je posrednik osnovnih kulturnih in narodnih prvin.

Svet SSk je izrazil nasprotovanje krčenju delavnih mest v manjšinskem šolstvu, tako učiteljskih in profesorskih kot tudi vodstvenih in pomožnih, saj gre za že močno okleščeno ponudbo na teritorju in bi vsako dodatno krčenje povzročilo nesprejemljivo manjšanje ponudbe šolskih storitev.

Od mednarodnih sporazumov do temeljnih državnih zakonov, na katerih se je izoblikovalo slovensko manjšinsko šolstvo in ki si jih do danes ni nihče upal postaviti v dvom, se je izoblikovala neka minimalna šolska vodstvena mreža, ki pomeni šest didaktičnih ravnateljev in šest ravnateljev nižjih srednjih šol: eden za Nabrežino, eden za Prosek in Zgonik, eden za Opčine in Repentabor, eden za Dolino in Milje in dva v mestu za sv. Jakob in sv. Ivan. Gre za že zmanjšano omrežje, saj je bilo v preteklosti več ravnateljev. Zmanjšati to mrežo pomeni odkriti teritorji in oklestiti ponudbo, povrhu pa še naprtiti vodstvom raznih šol preveliko breme, kar pomeni neučinkovito koordinacijo in ponudbo.

Je jasno, da morata potem didaktični ravnatelj, ki skrbi za vrtce in osnovne šole ter ravnatelj nižje srednje šole skupaj načrtovati in delati, a to gotovo ne bo problem.

Glede višjih srednjih šol, po pregledu izvršilnih norm izhaja, da so v glavnem obstoječe smeri potrjene in je treba zato potrditi tudi vodstveno in programsko avtonomijo štirih slovenskih zavodov: gimnazija-licej, trgovsko-geometrski, pedagoško-družboslovni in pa poklicni.
Naloga države je, da čimprej razpiše ustrezne natečaje, da se zapolnijo odkrita mesta in ne pa, da zavlačuje, zato, da se izpraznijo mesta, ki jih potem ukine.

V okoliških občinah naše pokrajine se je šolsko omrežje že zmanjšalo na minimalno ponudbo, v tržaški občini morda lahko pride do smotrnejše uporabe nekaterih šolskih poslopji, a pri tem ne sme trpeti ponudba na celotnem manjšinskem teritorju.

Pereč problem so gotovo vsi učitelji, ki so "začasni" že toliko časa, da bi v vsaki drugi službi bili, po obstoječih pravilih, že stalno nameščeni. Tudi zato je bistvenega pomena, da se vzpostavi poseben organik za slovenske manjšinske šole, ki bo ločen od vsedržavnega. K temu gre dodati, da za manjšinsko šolstvo, zaradi same osnovne strukture manjšine, ne morejo in ne smejo veljati ista pravila, kot za večinske šole. Ne gre tu za potrato javnega denarja, ki pomeni v primeru manjšinske šolstva le kapljico v velikem loncu, ampak za spoštovanje notranjih in mednarodnih pravil, tudi ustavnih.

Zato za vsako odločitev na tem področju bi morali sodelovati vsi pomembnejši manjšinski dejavniki, kik so tako ali drugače vpleteni v šolsko problematiko. Ker pa gre tudi za spoštovanje mednarodnih obvez, bi morala dati svoje soglasje za vsako spremembo, ki je tako zajamčena, tudi Republika Slovenija, kot naslednica povojnih mednarodnih sporazumov.
Svet je pooblastil tajnika in izvršni odbor, da nemudoma stopi v stik z vsemi predstavniki in oblastmi, ki lahko na katerikoli način lahko sodelujejo pri morebitni preureditvi manjšinskega šolskega omrežja.

Peter Močnik
pokrajinski tajnik SSk

Tags: slovenska šola