Že dalj časa krožijo govorice o načrtu vertikalizacije slovenskih šol. Nihče takega načrta ni izčrpno in strokovno predstavil javnosti. Na straneh Primorskega dnevnika je izzvenel tudi nekak očitek, da je o teh stvareh bil govor za zaprtimi vrati. Hudo se mi zdi, da se o teh zadevah odloča, ne da bi dejavniki, torej učno, neučno, upravno osebje in uporabniki šole imeli sploh možnost predhodne poglobljene informacije. Kar mimogrede se odloča tudi o delavnih mestih, o čemer prizadeti zvedo iz časopisa. Vse to v sklopu v marsičem nedoločene in površne "reforme" ministrice Gelmini-jeve.

V zadnjih tednih je bila vertikalizacija predstavljena po eni strani kot nuja (beri: prilagoditev), ker dejansko v tem trenutku razpolagamo samo z omejenim (beri: vedno manjšim) številom ravnateljev. O tem so drugi podali svoja stališča in predloge, kot n.pr. tajnik SSk Močnik in tudi Komisija za šolstvo pri SSk, kateri podpisani predsedujem, ki jih tu ne bom ponavljal, samo to: imamo pravico do ravnateljev, zato je dolžnost države, da pripravlja kadre in razpiše natečaj za ravnateljska mesta.

Na drugi strani pa je bila ustanovitev večstopenjskih šol prikazana kot odprava ovir oz. kot nekak čudežni recept, ki naj bi omogočal pedagoško kontinuiteto, začenši z vrtcem, med osnovno in nižjo srednjo šolo, ter enostavnejše, manj birokratsko vodenje šol oz. šolskih stavb. Ni mi jasno, zakaj se to ne da rešiti drugače, ker so na delu profesionalci, o čemer nimam in ne sme biti nobenega dvoma. Vsekakor nihče ni pojasnil, v čem je vertikalizacija pravzaprav pozitivna, kaj se točno izboljša in kako?

Šola oz. naše šole dokazujejo vedno znova, da je sodelovanje in dogovor možen. To sem te dni doživel pri skupnem pristopu do Dneva spomina na Šoah med nižjo srednjo šolo Sv. Cirila in Metoda in osnovno šolo O. Župančič, to sem zabeležil ob drugih pilikah med višjo srednjo šolo A. M. Slomšek in O. Župančič. Nekdo bo morda očital, da so bile to samo skromne ali na določeno stvar osredotočene pobude.

Gotovo se da narediti še več tako na vzgojnem kot tudi na upravnem področju za združevanje sil in pedagoško kontinuiteto. Osebno sem prepričan, da so strokovnjaki, ki čutijo šolo za svojo in v katero vlagajo ne samo zahtevno delo, ampak tudi svoje srce, zmožni sodelovanje poglobiti in razširiti - in sicer ne glede na to, ali bo šola večstopenjska ali ne. Ker to dejansko že delajo. Starši pa smo lahko pri tem soudeležni in v pomoč nenazadnje tudi lastnim otrokom.

Globoko sem tudi prepričan, da je v tem trenutku prednostna naloga druga in sicer: kakovost pouka, izobrazba naših otrok, jezikovna sposobnost, široka in sodobna ponudba smeri, spodobne razmere, v katerih delajo tako uslužbenci kot otroci, ter priznanje in ovrednotenje vlog, ki jih dejavniki v šoli nedvomno imajo.

Te dni sem na Škratu bral zelo zanimiv članek gospe Vilme Colja "S sodelovanjem do kakovosti" (Škrat 05-06/2008, stran 30-31) t.i. "Mreže učečih se šol" o pouku v Sloveniji.  Vem, da so šole v Sloveniji nekako drugače organizirane kot v Italiji - a morda se lahko od matičnih sosedov le česa naučimo in prilagodimo tukajšnjim razmeram in potrebam?

Tags: slovenska šola